Prehitri za fotkat, prepočasni za zmago…

Včeraj je prišlo še do ene pomembne zmage malega človeka v boju proti velikanskemu Otoškemu mehanizmu. Po neštetih težavah, finančnih izdatkih in živcih je slovenski kolektiv v Dicksons housu vendarle dobil brezžični internet. Ob inštalaciji interneta smo našo mrežo zmagovalno poimenovalu po simbolu slovenstva – Triglav in ob tem dejanju odprli šampanjec. Podatek, da sem ta šampanjec dobil ob nekem fotkanju in to, da je narejen iz sadja ni pokvarilo slovestnosti samega dogodka. Kakorkoli že, sedaj sedim v svojem naslonjaču, monitor mi osvetljuje preljuba lava lamp, v ozadju pa igra še vedno najljubša radijska postaja radio Tartini. (Če ne živite ravno v Piranu, radia verjetno ne poznate in v tem primeru vam toplo priporočam, da kliknete link in napnete ušesa! Nobene komerciale, nobenih reklam, poročil in nadležnih spikerjev, pure pleasure!)

Ta teden smo končno dobili tudi ocene na faksu… Skupno oceno, ki se jo tukaj meri v procentih sem dobil 89%. Bolša sta bila dva…90 in 91%… Res sem zadovoljen, saj je ocena premosorazmerna z vloženim trudom. Mami oči, priden sem! 😉

Ta teden sem si pogledal težko pričakovano tekmo hrtov aka Grayhound race.Najbližji stadion, ki sem ga našel je lociran v kraju, ki je bolj znan po travnatih igriščih – Wimbeldonu, ki je dobro uro oddaljen od mojega doma. Ker je bilo le še 5 minut do prve dirke (potem sem zvedel, da jih je vsak večer cca. 13 in ne samo 3, kot sem jaz mislil) sem na pol tekel do tega stadiona in seveda vprašal prvo osebo v rumenem odsevnem jopiču kje je glavni vhod v stadion. Gospa me je usmerila proti vhodu, ob tem mi je pa še v roko stisnila letak, češ pa poglej še kako ravnajo s psmi. No super začetek večera…da ˝Jadranko Juras˝, ki tala letake z pozivom k bojkotu dirk vprašam za smer do dirkališča. Dirkališče, vzdušje in pa obiskovalci pa so bili ravno tako, kot sem predvideval da bodo. Tipični Angleži, predstavniki delovskega razreda s kozarci piva in stavnimi lističi v rokah. Ob press pasu sem dobil zraven še rumen press jopič in pa svojega Gambijca, ki me je spremljal povsod kamor sem želel it. Kaj kmalu se je izkazalo, da je fotkanje teh žverc, ki stegnejo tudi do 72 km/h na z reflektorji osvetljenem dirkališču (ura je bila 19.00) vse prej kot enostavna naloga. Kot še ime samo pove so hrti sivi, pesek tudi ni kaj bol živahne barve, tako da je res težko fokusirat pseta. Manualni fukus na določeno točko se tudi ni izkazal kot najboljša odločitev… Sem pa spoznal profesionalnega fotografa pasjih dirk, ki je bil opremljen z lestvijo in pa z oranžnim piskajočim plastičnim tigrčkom, za fotkanje psov ob podelitvi nagrad. Hmm, kolegi fotografi, to bi se zagotovo vsaj tako dobro, če ne še bolje obneslo tudi ob slikanju slovenske ˝estradne˝ in politične scene, a?… Poročajte o uspehu! No model je bil full faca in je brez problema delil nasvete z mano, ampak mi štirinožci kljub temu niso bili preveč naklonjeni. No ja… kaj češ, mam pa tokrat bolj umetniške fotke, malce zabrisani in izvenfokusiranih psov… Tekma se odvije vsakih 15 minut in pri zadnjih dveh sem se odlčil, da odložim foto in prskusim če mi je kaj naklonjena fortuna. Zgrabim list z vsemi tekmovalci in se poglobim v številke, ki so bile napisane ob psih. Kot velik poznavalec športnih stav (NOT) sem sklepal, da je številka ob psu kvota in da višja kot je večja je šansa za zmago… No pa začnimo z najbolj sigurnim tekačem…Prince Of Egypt (33,0), 2 funta na prvo mesto!… Ščene je na cilj prisopihalo zadnje! Razlog mi je kmalu razložil okajen dedek zraven mene, ki mi je povedal, da je številka ob psu njegova teža, kar je v mojem primeru pomenilo, da sem stavil na največjega debelinkota v skupini. Potolažil me ni tudi podatek, da bi se težji pes na daljši progi odnesel bolje od shiranih prijateljčkov. No pa sem šel v proti kombinacijo. 2 funta na zmago Tipsy girl (nič kaj zmagovalno ime, saj tipsy pomen, da si malce pijan). Revica je bila najmanjša v skupini in tehtala borih 27kg, kljub temu pa so ji kvote (ja pogruntal sem kako se tej stvari dejansko streže) napovedovale 2 mesto… Tipsyko je po dobrem štartu, v zadnji tretini kroga na način Joli, Mutola izrinil Anchor Lad in tako sem na koncu spet ostal praznih rok. So pa imena psov res coolska in tako so se na dirkališču za umetnim zajcem med drugimi podili: Two Star Girl, No Joke Bullet, Terry My Pal, Crafty Disco, Horseshoe Jonie, The Other Pub, Keen For More, Chick Flick, Bubbly Magic in pa Black Destroyer. Verjetno vas zanima kaj je še pisalo na listku od gospodične na začetku zgodbe…? No podatki res niso bili preveč lepi. En izmed podatkov je recimo ta, da se vsako leto v UK ˝upokoji˝ 12.000 psov, ki so potem odvečni material. Nekatere obrdžijo lastniki, nekateri najdejo nove lastnike, nekateri pa najdejo metek…

V prejšnem postu sem pozabil omenit še dodatno navdušenje nad francoskimi filmskimi igralci. 4 od 4 so vedeli kje je Slovenija! Vsaj 1x, da mi ni bilo treba pripovedovati o majhni deželici v bližini Benetk, z belimi vršaci, sinjim morjem (heh), številnimi jamami, gradovi in žuborečimi rekami. Še več Jaques Mayol (tisti, ki še niste gledali La Grand Bleu upam, da ste to naredili do tega tedna!!!) ima mamo Srbkinjo, tako da je pred bombardovanjem, kar nekaj časa živel v Beogradu. Je kar mal frustrajoče to dejstvo, da noben ne ve, kje je Slovenija in zato, ko kaka izjema to celo ve al pa je bog ne daj bil celo na smučanju v Sloveniji mu skoraj padeš v objem…

Včeraj sem se končno uspel mal več pogovarjat s svojo sošolko Shivo iz Teherana (Iran). Res me je zanimalo njeno življenje, glede na to da prihaja iz države na po Bushevsko imenovani Osi zla in pa da nosi Dior čevlje, Gucci torbico, Iphone, flet z bazenom… No zvedel sem, da je njen oče filmski producent, v ameriki doštudiran poznavalec politike, biznisa… Še bolj me je pa presenetilo, da kljub vsem fensi oblekam, pa da po lastni odločitvi ne nosi feredže, življenju v Londonu, še vedno močno spoštuje in upošteva tradicijo svoje domovine. Ne ne mislim s tem samo tega, da ne pije alkohola… Ne hodi v diskoteke, samoumnevno ji je, da bo do poroke ostala devica, poročiti se želi (mora) z muslimanom itd… Zanimivo se mi je zdelo tudi pripovedovanje o tem, da po Teheranu lahko hodi brez feredže, čim pa želi kamorkoli izven mesta, pa je obvezno pokritje las. V obratnem primeru, bi jo takoj aretirali, noč bi preživela v zaporu ali pa bi morala plačati denarno kazen.

Ob obisku najdražje me je čakalo novoletno darilo. Ja kaj…midva se pač obdarujeva ob Kitajskem novem letu! 😉 Peljala me je na predstavo v legendarni Comedy Store. Comedy Store je že od leta 1979 kraj, kjer si lahko ogledaš nastope najboljših standuparjev in pa improvizatorjev v Londonu. Murch, kaj praviš na to tradicijo? V Slo smo samo kakih 30-35 let kasneje pogruntali to zadevo… V nedeljo je bila predstava razprodana in od povsod je bil slišati žvenket kozarcev in mast od sveže ozvrtega chipsa je bilo mogoče čutiti v zrak. Ogledala sva ti predstavo 5 prvovrstnih improvizatorjev in stvar je zgledala, kot da bi po odru skakalo 5 Slonov in Sadežev na speedu. Zabavno, napeto, razburljivo, tragično, histerično… Impro discipline so bile iste, kot smo jih vajeni v Kudu FP-ja in za primerjavo, na kakem nivoju je njihova improvizacija naj povem, da je mogel model pri disciplini, ko mora z indirektnimi hinti in besednimi igrami soigralcev ugotoviti kater poklic opravlja (le tega je ob njegovi odsotnosti določila publika) ugotoviti to da s palčkami za ušesa barva kontaktne leče za vombate , ki pa so barve žvečilnega gumija Mariah Carey (čigumiji da se razume). No fantu je po določenem času to uspelo ugotoviti… In kako so mu naprimer namignili za palčke za ušesa… Soigralec mu je hitro in zabavno začel razlagat, da je bil na fotografski razstavi fotk nekega angleškega banda v katerem špila tudi neki Bud. No in pol nadaljuje pripoved, da se ga je mal napil in da ko je hodil po galeriji se je zapel in urezal ob sliki tega Buda. – torej: Cut on Bud, kar se sliši precej isto kot Cotton bud, kaj pa je vatirana palčla. Svaka čast… Morm pa reč, da so me prijetno presenetila tudi ozvočena stanišča, tako da nisi zamudil niti delčka showa tudi, ko si šel na -2dcl.

Kot pa še zadnjo tematiko za danes pa bi omenil našega prfoksa Marka Lebona. 1x sem ga že omenjal, da je en izmed fotografov, ki so odkrili Naomi in Kate Moss, pa da je bil dolga leta fotograf legendarne revije I.D. … Skratka model je res nakuliran, umetniški, duhovit medo kateremu se kar ne morš načudit. Da si ga boste lažje predstavljali… Velik je kakih 190cm, 90kg, sive dalšje skravžljane skuštrane lase, katka brada, na roki s kulijem napisana kombinacija za odpret elektornsko klučavnico učilnice, srajca je na pol zabasana v hlace, okol vratu palestinka, na glavi baretka, oguljen žametn reklc in pa očala, ki so na eni strani zalepljena s selotejpom. In pol, ko nam kaže svoje fotke namesto, da bi razlagal karkoli drugega…Razlaga… No tukaj sem fotkal to pa to in stilist je bil takrat še neznani Boy George, tole so neke ogabne naslovnice, ki sem jih moral fotkat za neko Nemško revijo, da sem odplačal svojo takratno drago razvado – droge na 1000 in 1 način, fotomodel, ki je na tej fotki je sedaj v zaporu, ker je iz zavisti ubil svojo punco, na tem shootingu so mi najeli cel stadion v New Yorku, tako da smo se po njem vozili z 4weelerji, tale modelka je prišla po shootingu v mojo sobo in mi rekla suck my tits…nekaj let kasneje sem zvedel, da je bila ta njena fraza uporabljena večkrat v tistih dneh shootinga na različnih koncih… No ja tukaj se mogoče bere kot hvaljenje, ampak on to res na najbolj zabaven, easy going način razlaga… Pa vedno pravi, da ni problem če komu zvoni telefon, samo da moraš potem povedati s kom govoriš in o čem… Valda sam njemu zvoni, ker vedno pozabi dat zvok potiho… In tako ga je klical stilist iz Vouga za en job, pa ga da Mark na speaker, da ga vsi slišmo in umiramo od smeha zraven. Na koncu se je z njim zmenil, da je stilist prišel na sestanek v razred in sta se v pričo nas vse menila… Še full stvati bi lahko o njem napisal, amapk je že pozna ura in tole pišem že skoraj 2 uri…

Ajaaa… še to… Danes sem se končno mal bolj pogovoril s sosedom. Zvedel sem, da je valda tako kot vsi na tem koncu iz Bangladeša in da ma 4 trgovine s Sariji. Najbolj pa se mi je priljubil z zadnjim stavkom… Do you like Indian curry? Ko sem mu povedal, da vsak dan orgazmiram ob vonjavah na hodniku naše hiše mi je obljubil, da nas kmalu povabi na degustiranje ženine kuhinje… Cant wait!

Aja… še 1x poziv… Kak komentar po branju bloga bi se prav prilegel…Da poveste, če vam je cool, če je predolgo, če je dolgčas…Glede na to, da je vsak dan kar dosti bralcev, komentarjev pa bore malo…

Tokrat za pokušino malo ˝umetniških˝ pasjih dirk…Od starta do cilja…

name_3_resize.jpg

name_1_resize.jpg

name_11_resize.jpg

name_13_resize.jpg

name_5_resize.jpg

name_17_resize.jpg

namse_resize.jpg

Bookiji, ki pobirajo stave. Pri njih je najmanjša stava 5 funtov.

~ by matjazz on February 6, 2008.

19 Responses to “Prehitri za fotkat, prepočasni za zmago…”

  1. noro, zabavno, …fotke so pa kul, sploh prva in zadnja

  2. OK – komentiram, ker si tako zaukazal.

    Najbrz ti to od laika ne pomeni dosti, ampak vseeno – lepe fotke.

    Za curry se pa pridruzujem vabilu k sosedu.

    Dolzina postov je le malo prekratka, da bi bila predolga in le malo predolga, da bi bila prekratka. Skratka, ne tič ne miš.

    LP Sekolover

  3. Moj nasvet, da pišeš več krajših postov. Recimo iz tega posta bi naredil pet postov s fotkami seveda. niso vsi blogerji študentje
    🙂

    Sicer pa dobro in zabavno spisano. Tist prfoks zveni res super. Povabi ga v Lj.

    Evo sedaj pa moraš še ti približno tako irelevanten komentar na mojem blogu pustit. he, he…

    Sicer pa je pravilo, da več komentarjev pstiš, več jih dobiš.

    B5

  4. O, internet ste dobili, wellcome back v civilizacijo… 🙂

  5. Hud post. Res si malce dolg, ampak človek ne more vmes niti po vodo ali kaj takega, ker je tok zanimiv, da sploh ne moreš nehat brat.
    Praviš, daje bil stan-up hud? Upam, da tudi sam ujamem pol kaj takega. Češrav mi letenje ni lih največji užitek na svetu, komaj čakam, da se vsedem v tisto kovinsko kišto 🙂

    Se vidmo:)

  6. Evo, če si že res zaukazal, pa še jaz spustim par črk… Ja, brez panike, kul je prebrat vsak tvoj post, ker se ti dogaja na polno in to je kul. Ok, mal so dolgi ja, ampak je logično, ker nimaš lih verjetn vsake dva dni pisat in uploadat… ampak … lohk bi… hehe… Jaz bom tako reku – lohk ista količina teksta, sam več fotk! Basta, sej si fotograf in ne pisec… Mej se!

  7. Ok ok ok, sej bom zdej večkrat po malo dal gor! Sej mam vendarle internet sedaj doma… Hmm več fotk?…Hjam, dogaja se mi dost več, kot lahko fotografiram, tako da… Pisec it is… 🙂

  8. No če mi je kir blog fajn brat mi je to tvoj! Vedno neki svežega, zanimivega, razgibanega, na koncu zmiri fajn fotke … Tak za ene 10-15 min se odmaknem v res užitno branje:)

  9. Ja, sine priden si! Kar tako naprej! Blog ni pa nobeden predolg, čeprav tudi na fotke komaj čakamo – tudi na tiste obljubljene za nazaj! Imej se 🙂

    mt&fotr

  10. Men se zdi, da bi moral bit še daljši:)! super pisanje+super fotke=megalomastična kombinacija! aja pa fous sm ti:D

  11. Evo. tvoja želja naš ukaz..Komentiram!
    Zelo zanimivo branje. Super si mi popestril solistično kofetanje :). Drugače pa se strinjam – več krajših postov (pa to NE mislim v istih časovnih razdaljah kot sedaj – 1x na mesec.). Slike so super zanimive! Tako, da tudi tega več!

    Pozdrave iz Madrida v London 🙂
    j

  12. Ej res hvala vsem za poste! Sej drugače nisem sitna mejhna punčka, ki zepeta z nogami, ker ne dobi nobenega komentarja, sam me je res zanimalo kaj si bralci mislijo o postih, glede na to da jih pride na blog vsak dan cca. 100 komentarjev je pa dosti manj od tega…

  13. Jaz sem pa užaljen, ker nisem dobil povabila za komentiranje! 😦

  14. lahko bi se kvalificiral za londonskega dopisnika, tedenskega, kolumnističnega… na “pse” bi pa tud js šel, pa mi punca ni pustila:) a boš šel kej na Vanity Fair PhotoPortraits: 1913-2008 v NPG?

  15. Hehe… ja lahko bi kdo začel to objavljat pa mi kak funt v roko stisnil… Vanity Fair? Nisem še slisal, ampak ja..hvala..valda bom sel!… Sem mel pa včeri bližnje srečanje z Molly Mogs… Bom zvečer to na blog napisal… 🙂

  16. Tole je svetovno brat. Dobro pišeš. Čim več tem bolje! Na koncu pa v času svojega študija v Londonu naprintaš in spneš skupaj v knjigo! My foto life in london!

  17. Hej! evo komentiramo. 😀 Ma vidim da ti dogaja sto na uro. Hudo! 😀 Sem na hitro prebral oba nova posta, sam moram it še ekrat skozi. Fotke so pa mega!

  18. Thc Črt in Ciril! Means a lot! ..Zdej pa čakam, da se še ostalih 120 folka javi, ker dvomim, da prov vse poznam… 🙂

  19. evo, pa ti jih ostane še 119 🙂

    težko bo zdaj ostat originalen in napisat nekaj kar ostali še niso.. ta blog je med mojimi top 3 favourits! za najmanj 10 mest prešiša Strobist-ovega! 😀 besedo predolgo dodaj med SPAM al med kletvice, da se zbriše vedno ko jo nekdo omeni. Med branjem teksta se mi v glavi prikaže fotka skoraj po vsakem stavku.

    Keep on doing!! Blog je perfetto!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: