Mladinin Profil in pa razstava Street fashion na Sevniškem gradu

Še 1x hvala celotni Mladinini ekipi za podporo in objavo 4 stranskega Profila v prejšni Mladini! (Special thx to Vanja in Borut).

Tisti, ki ste ga spregledali pa vas vseeno zanima si ga lahko preberete spodaj.

Še preden se pa spravite ali pa ne brat ta Profil pa bi vas vse povabil na otvoritev moje Street Fashion razstave v čudovitem Sevniškem gradu, ki se bo zgodila ta četrtek! Dober izgovor, da se odpravite 1x na ta konec Slovenije malce kulturno udejstvovati in da rečemo kako besedo ali dve, spijemo kozarček vina ali dva…

V četrtek, 16. julija 2009, ob 20. uri v Galeriji Grad Sevnica. Prireditev bo popestrena z glasbenim programom. Po uradnem delu razstave bomo z avtorjem o njegovem navdihu in doživljanju fotografskega sveta lahko poklepetali ob skromnem prigrizku in pijači.

V Londonu prebiva več kot 7 milijonov ljudi, 270 različnih narodnosti, ki govorijo več kot 250 različnih jezikov. Samo en jezik pa je tisti, ki združuje vse te ljudi, in to je jezik ulične mode. Matjaž Tančič prebiva v Londonu že skoraj dve leti, kjer poleg študija modne fotografije, ter dela, redno fotografira zanimive ljudi na ulicah. Na razstavi si bo moč ogledati najbolj zanimive posameznike, ujete v vrvežu ulic. Umetnike, igralce, hippije, gusarje, gentlemane, policiste in …

MLADININ PROFIL:

http://www.mladina.si/tednik/200926/z_objektivom_nad_modo

Z objektivom nad modo

Matjaž Tančič, tisti slovenski fotograf, ki se je na Googlovem fotografskem natečaju med 3600 prijavljenimi študenti fotografije z vsega sveta uvrstil med najboljših šest in si s tem izboril razstavo v priznani Saatchi Gallery
Vanja Pirc

Začelo se je brez kakšnih posebnih pričakovanj. 26-letni slovenski fotograf in zdaj le še občasni Mladinin sodelavec Matjaž Tančič, ki študira modno fotografijo na London College of Fashion, je na spletni strani fakultete opazil novico, da Google za študente fotografije z vsega sveta pripravlja fotografski natečaj Google Photography Prize. Nagrade so se zdele mamljive. Najboljših šest bi si prislužilo razstavo v eni najpomembnejših londonskih galerij Saatchi Gallery, najboljši med njimi po izboru strokovne komisije pa še 5000 funtov ter pogovor s priznanim fotografom in fotoreporterjem Martinom Parrom. Matjaž je izbral nekaj modnih fotografij s podvodnimi motivi in prijavo oddal zadnji dan, malo pred polnočjo.
Pred tremi tedni je zazvonil telefon. Poklicala ga je gospodična iz podjetja Google in mu sporočila, da so ga med 3600 kandidati iz 84 držav, ki so se prijavili na natečaj, izbrali med 36 polfinalistov. »To je bil čisti šok,« se spominja Matjaž. A sledil je še večji šok. Google je izbor šesterice, ki se bo uvrstila v finale, prepustil uporabnikom interneta in tudi tem so v oči padla ravno njegova dela. Še enkrat ga je poklicala gospodična z Googla in mu sporočila, da se mu je uspelo prebiti tudi med šest finalistov. S tem je bil avtomatično povabljen na razstavo v Saatchi Gallery.
Matjaž pravi, da je že velikokrat sodeloval na natečajih in da se zaveda, da na izbor vplivajo številni dejavniki, od razpoloženja do osebnega prepričanja žirije. »Gotovo ne gre le za to, kako dober fotograf si, ampak moraš imeti tudi malo sreče. A če sem imel, ko sem prišel med 36 polfinalistov, morda veliko srečo, bi se moral zdaj zahvaliti neverjetni podpori iz Slovenije. Če nimaš tako velike podpore med sodelavci, prijatelji in mediji ter če nisi doma ravno iz Slovenije, kjer je za razliko od Londona, kjer se vsak dan dogaja kaj velikega, to opazna stvar, ti kaj takšnega po mojem ne more uspeti,« je le nekaj ur po drugem klicu z Googla navdušeno, a presenetljivo prizemljeno utemeljeval svoj dosežek. Zdelo se je, da je skoraj pozabil pomisliti na to, da so bile njegove fotografije pač med najboljšimi. Zanj namreč niso glasovali le Slovenci. Na spletu je mogoče zaslediti celo japonske pozive h glasovanju zanj.
Čeprav na koncu ni dobil prve nagrade, je z uvrstitvijo več kot zadovoljen: »Moj glavni cilj je bil, da se prebijem na razstavo in to mi je uspelo. Saatchi Gallery je ena izmed top galerij v Londonu, kar pomeni, da sodi tudi med top galerije na svetu, in veselim se že, da jo bom imel lahko s krepkimi črkami zapisano v svojem CV-ju.« Prav tako ni nepomembno, da bodo njegove fotografije po končanem natečaju ostale na Googlovi aplikaciji IGoogle, kjer si jih lahko vsak uporabnik nastavi za svojo personalizirano pasico.

Reportaže in moda

In kdo pravzaprav je fotograf, ki je najprej navdušil podjetje Google, nato pa še uporabnike njegovega najbolj razširjenega spletnega iskalnika na svetu? Prvi posnetek je naredil pred 19 leti, ko so bili z družino na Švedskem. Ko so šli kasneje na dopust v Rim, je celotno žepnino porabil za to, da si je kupil najprej enega kodaka za enkratno uporabo in nato še drugega. Čedalje več je fotografiral, fotografija je postala njegov hobi, ves čas pa je upal, da bo nekoč postala tudi njegov poklic. Nato je začel fotografirati koncerte za glasbeni portal Rockonnet. Potem je začel fotografije pošiljati še na Mladino. Prva večja tema, ki se je je lotil za naš tednik, je bila reportaža o Metal Campu. »Bil sem navdušen, da delam reportažo, obenem pa so bili metalci tako kooperativni. Vsi so me prosili, daj, še mene slikaj,« se spomni začetkov. Fotoreporterskega dela je bilo vse več, za Mladino in tudi za druge medije, reportažna fotografija pa ga še vedno zelo intrigira: »Seveda, ta bo vedno moja strast. Ni mi sicer več toliko do tega, da bi se drenjal v parlamentu, privlačijo pa me zgodbe, kjer moraš imeti oči ves čas odprte ter ki jih preprosto moraš zabeležiti s fotoaparatom in mogoče kdaj o njih celo kaj napisati.«
Kljub navdušenju nad fotožurnalizmom ga je ves čas vleklo tudi v fotografijo, ki ni dokument časa, temveč je največkrat do skrajnosti zrežirana. Razlog ni bil le v tem, da se je spraševal, ali se bo zgolj s fotoreporterstvom lahko preživljal vse življenje, temveč tudi v tem, da mu je bilo od nekdaj všeč režiranje in fotografiranje deklet, tudi aktov. Pred dvema letoma se je tako vpisal na študij modne fotografije v Londonu. »Videl sem se v modni fotografiji, tudi zato, ker sem bil vedno fasciniran nad odštekanimi lokacijami. To je definitivno posledica reportaž, pri katerih kar naprej gledaš okrog sebe ter iščeš zanimive lokacije in ljudi. Tako sem tudi v Londonu modno fotografiranje organiziral recimo v najstarejšem boksarskem klubu, reportažno-modno snemanje za knjigo Eco Fashion pa v pretežno bangladeški četrti Brick Lane,« pravi Matjaž. London je bil tudi sicer dobra izbira; zaradi jezika, multikulturnosti ter množice galerij in razstav, pa tudi zato, ker je moda v njem komercialno zanimiva.
Zdaj, po dveh letih, ugotavlja, da je na fakulteti dobil tisto, po kar je prišel. Najbolj ga je navdušil profesor Mark Lebone, ki je bil v 80. letih zvezda modne fotografije. Bil je eden izmed tistih, ki so odkrili Naomi in Kate Moss, pri njem je kot stilist delal takrat še neznani Boy George, dolga leta je bil tudi fotograf revije I.D. »Vedno rad govori o svojem življenju in ima take zgodbe, da ti ni nič jasno. Med poukom se tudi rad javlja na telefon. Zgodilo se je že, da ga je klical stilist iz ene pomembnejših revij zaradi nekega posla in ga dal na spiker, da ga vsi slišimo. Umirali smo od smeha, Mark pa se je na koncu dogovoril, da stilist pride na sestanek v razred, da vidimo, kako te stvari potekajo. In je res prišel. Z njim se kregamo, jokamo in smejemo. Je zelo čustven in temperamenten in včasih ti pred celim razredom reče ‘Ti si pizda!’. Tudi če si človek, ki premisli, preden kaj reče, moraš v takšnih situacijah takoj odreagirati. In potem se včasih obkladamo s takimi izrazi,« pravi Matjaž. Za tisti del študija, ki ga je razočaral, so poskrbeli sošolci. »Večina je mlajših od mene in vidi se, da jim dol visi za študij. Ne živijo za fotografijo tako kot mi, fotografi.« Prvo leto je še brcal, kot predsednik razreda je poskušal kaj iztisniti iz njih, zdaj pa ta čas raje namenja svojim projektom.

Večerja za draga oblačila

A modni fotošutingi niso vedno tako preprosti, kot bi lahko sklepali na podlagi lepih fotografij, ki so njihov končni rezultat. »To je res stresno delo. Celo tako, da se vprašaš, ali se splača biti modni fotograf. Moral bi namreč uživati, ti pa trpiš,« je Matjaž nekoliko presenetljivo kritičen. Najbolj problematična naj bi bila organizacija, saj je treba pred snemanjem zbrati ekipo približno desetih sodelavcev. Modni fotograf namreč brez stilista, vizažista, modelov in tudi asistentov, pa tudi brez zagotovljenega prevoza in lokacije ne more delati. In če gre samo ena stvar narobe, lahko snemanje propade. Pred časom je recimo načrtoval modni fotošuting na presihajočem Cerkniškem jezeru. Našel je odlične lokacije, kjer bi lahko ujel drevesa, ki so gledala iz jezera, in bale sena, ki so plavale po vodi. Pri domačinih je preveril, kako dolgo bo voda še zdržala na poljih, in zagotovili so mu, da bo tam še vsaj dva tedna. Za vsak primer je z ekipo prišel tja že čez en teden. Za izposojo oblek je zapravil kup denarja, uspelo mu je najti stilistko, vizažistko, dva asistenta in modelko ter priskrbeti tri čolne in tri avtomobile. A ko so prišli na snemalno lokacijo, vode ni bilo več. Tik poleg reke je je sicer bilo še nekaj, a medtem ko so bili tam, se je umaknila še za dodatna dva metra. Fotografiranje so sicer vseeno izpeljali in fotografije so kljub improvizaciji uspele, a niso bile niti približno tako dramatične, kot je upal in načrtoval.
Eden njegovih doslej najzahtevnejših projektov je bilo modno fotografiranje pri vetrnih turbinah v okolici Londona. Ker je nameraval temo navezati na trajnostni razvoj, je želel, da bi manekenke pozirale v delih modnega oblikovalca Nokija, ki reciklira rabljena oblačila in je v Londonu ta hip med zelo cenjenimi. A kako bi prišel do njega? Seveda je za nasvet vprašal profesorja Marka. »In rekel je, seveda ga poznam, in naslednji teden pride k meni na večerjo. Rekel pa je tudi, da lahko pridem tudi jaz, vendar le, če bom pomagal kuhati. Seveda sem rekel ja. In potem sem en cel teden porabil za to, da sem kuhal irsko obaro s peteršiljevimi cmoki za štirinajst ljudi! Veš, koliko mesa in vseh drugih sestavin sem moral zrezati? In vse to sem seveda delal prvič.« A je bilo vredno. Po večerji se je dogovoril z Nokijem in dobil je tri vreče oblek v skupni vrednosti 8.000 funtov. Ko pa bi morali na snemanje, so se mu začeli načrti iz ure v uro bolj sesuvati. Lokacija, na kateri so snemali, je bila daleč od mesta, a dan pred snemanjem so mu odpovedali prevoz. Moral je najti drugega. Potem je delo odpovedal eden od modelov. Na hitro je moral najti novega. Na dan fotografiranja je snežilo in upravitelji vetrnic so mu svetovali, da vse skupaj odpove. Fotošuting so na koncu kljub vsemu izpeljali. »Toliko dejavnikov je, ki niso odvisni samo od tebe. In dokler nisi na Vogueu ali dokler ne delaš reklamne kampanje za Dolce&Gabbana, moraš sam poskrbeti za vse,« pravi Matjaž. Mimogrede, sta Vogue in Dolce&Gabbana tudi sicer njegova konkretna cilja? »Ja, seveda,« se ne obotavlja z odgovorom, »sam sicer rad delam bolj alternativne fotke. A v italijanskem Vogueu imajo kar odštekane. Reklamne kampanje za priznane oblikovalce pa so tako ali tako sanje vsakega komercialnega fotografa, ker je to res dober posel.«
Tudi fotografiranje, na katerem so nastala dela, ki so tekmovala za Googlovo fotografsko nagrado, ni minilo brez zapletov. Matjaž si je v zadnjem semestru kupil vrečo za podvodno fotografiranje, ki si jo je sicer želel že več let, in v okviru študijskih obveznosti organiziral snemanje pod vodo. Šele ko so preizkusili bazen v zdravilnem centru, kjer je potekalo fotografiranje, pa so ugotovili, da je globok le 140 centimetrov. »Potapljanje je bilo silno nerodno. A kljub temu nam je kar nekako šlo. Najprej je vodo preizkusila testna modelka, ki je ob tem tako uživala, da smo naredili super fotke. Druga modelka pa je bila profesionalka z izkušnjami pri delu pod vodo. Čeprav je bila bolna in je bila voda mrzla, je svoje delo odlično opravila. Pod vodo je bila po celo minuto, pri tem pa je gledala, pozirala … mega je bilo delati z njo.« Še mimogrede, fotografij s tega fotošutinga ni prijavil le na Googlov fotografski natečaj; še prej jih je poslal tudi na natečaj podjetja CPL Aromas, enega največjih, ki se ukvarjajo z dišavami. Prejšnjo sredo je izvedel, da je na tem natečaju zmagal.
Študijskih obveznosti je zdaj do jeseni konec, čaka pa ga delovno poletje v Sloveniji. Tudi med letom mu sicer dela ni manjkalo, eden trajnejših projektov je denimo mesečno dokumentiranje londonske ulične mode za japonskega naročnika, zdaj pa načrtuje številna snemanja, urediti mora portfolio in spletno stran, pa še poročna sezona je v polnem teku. Poročnega fotografiranja se je pod blagovno znamko First Finger že pred časom lotil skupaj s kolegoma, s katerima danes sodijo v skupino vse številnejših slovenskih fotografov, ki vnašajo svež pristop v tovrstno fotografijo, ki deloma sloni na reportažni, deloma pa tudi na modni fotografiji. Jeseni ga čaka še zadnji letnik študija in potem najverjetneje še vsaj leto dni dela v Londonu.
Prav zato je naključje, da so se pri Googlu odločili, da bodo razstavo zmagovalnih fotografij na njihovem fotografskem natečaju, razstavili prav v ugledni galeriji v britanski prestolnici, ki Matjažu ob Ljubljani predstavlja drugo domače mesto, zanj toliko pomembnejše.

~ by matjazz on July 14, 2009.

One Response to “Mladinin Profil in pa razstava Street fashion na Sevniškem gradu”

  1. do kdaj je razstava na gradu, nisem zasledil datuma… grem prebrat mladinin profil, zdej te pa tud v slo poznajo 🙂 sem bil v saatchiju, škoda res da ni blo printov, kot da si ne morjo privoščit 😉 so pač bolj multi elektronski…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: