header image
 

Kolpa San

Hja evo me… Spet v mojem starem dobrem naslonjaču v Londonu… Sem prispel danes v kislo in ne preveč toplo vreme za par dni, da pofotkam eno poroko in zrihtam par opravkov… Morm reč da sem prav pogrešal eksotičen vonj na ulicah in to razgibanost… AMPAK… Slovenija poleti ga rula in ni boljše destinacije za preživljanje poletja. Kot ste že ugotovili dosti časa preživim na čolnu in z Jakom sva se včeraj prevažala po Kolpi. NOOOORA narava, super vreme, odlična - razgibana vožnja. 14km od Vrta do Radencev (ne tistih s tremi srci), cca. 8 jezov/vrzic in zdej lahko samo rečem… HA! Matjaž proti brzicam - 8:1 ! Za boljšo vitualno predstavo pa bo tokrat poskrbel video izpod prstov Jaka. SUper zgleda!…

Moram pa opozorit, da posnetek ni primeren za otroke in pa ljudi s šibkim srcem! Zakaj? POglejte! :D

p.s. drug del je bolj zanimiv, kot privi, tako da ne obupat! :D

Manu Chao

Dragonja…..8.7.2008…19.00

Temačen prostor in predirljivo modrooki sogovornik….

Hmm, a bo to dolg trajal ker se nama mudi na koncert? Ja ene 2,5 ure, a je to cool? Ho ho, ja če se da mal hitrej bi bilo super….

No in potem se je začel marsikomu znani govor… Da me bodo preiskali, z plastično rokavičko pa avto s psom in če najdejo večjo količino droge, da zasežejo avto in obvestijo Slo ambasado bla bla bla… Če pa imam sam za joint al pa dva in prostovoljno predam njemu, da pa je samo prekršek in lahko nadaljujeva pot in se jutri zglasiva pri sodniku za prekrške, kjer se plača od 50 do 100eur…

NIMAM NIČ! …Kaj se ti pa glas trese, a? Ma dej no, to se vsakemu, v takih okoliščinah in isto me je spraševal že vaš kolega, ki me je preiskoval na istem prehodu pred 4 leti. In model je našel košček asvalta na prepražniku v avtu in trdil, da je to šit, dokler ni vrgel na tla, pohodil in ugotovil da je kamen… Kam pa gresta na Hrvaško? Novinarja sva in greva v Pulo na koncert delat…tukaj je pressica. … (Trenutek tišine)… Ok, lahko gresta, ne bomo vaju preiskoval! Če pa mata kej s sabo, vaju pa jaz dons častim! HVALA!

Nepotreben zatežen postanek na meji nekdanje bratske republike, potem pa gasa naprej do Pule na razprodani koncert. Manu Chao-a sem tokrat videl drugič. Prvič je bilo pred kakimi 6 leti v Sarajevu. In seveda je ponovno rasturil na koncertu s svojim energičnim nastopom, igranjem hitov, spodbujanjem množice in 3 bisi. Seveda je k vzdušju močno pripomogel topel večer in pa eno izmed najboljših koncertnih prizorišč tu naokoli - rimski amfiteater…

Je pa prov pasalo fotkat en večji koncert po dolgem času… Ko sem začel s fotkanjem sem bi bolj ali manj koncertni fotograf… Ko sem se podil okol z F90 in 50mm F1.4 in pofotkal kak party s prvim digitalcem, Canonom z 2mp. Oh, kje so ti časi! :)

Je bila pa tokrat res neverjetno super luč, tako da se je dalo fotkat na iso 400 in 1/320 in F2.8 …Noro.

Po dobrih dveh urah plesanja, petja, dretja je sledil povratek domov, tokrat brez nepotrebnih zapletov.

Hrvaško v EU!

Prva vrsta…

Zadnja vrsta…

Bloomsbury

No od fotkanja za reportažo za Adria in-flight magazine je minilo že kar nekaj mesecev o čemer pričajo tudi tople kape in plačši fotografiranih ljudi. Res je bilo super fotkat in spoznavat nov in do tedaj zame še precej ne znan predel Londona, ki je znan predvsem po znanih nekdanjih prebivalcih (Bob Marley, Darwin, Virginia Woolf…), knjigarnah, univerzah in pa številnih parkih. Zanimiv je bil predvsem postanek v eni izmed svetovno najboljših plesnih šol v kateri sem pol ure zaj***, da so me spustili notri s fotičem in se potem toliko bolj zabaval, ko so se plesalke povsem zagrele za shooting in skakale okoli mene kot nore… Drug zelo zanimiv postanek pa je bil v najstarejši in najboljši prodajalni sprehajalnih palic in dežnikov - James Smith & Sons. Že sami prodajalci notri izgledajo kot angleški gospodje iz prejšnega stoletja. Palice in dežniki katere izdelujejo tudi za vse modrokrvneže na Otoku kaj hitro dosežejo ceno nekaj tisoč eurov. Zanimivo se mi je zdelo pa tudi, da še dandanes izdelujejo obredne dežnike za afriške poglavarje…

Postaja podzemne železnice, ki je med WW2 služila tudi kot zaklonišče med bombnimi napadi.

Ghandijev spomenik v enem izmed številnih parkov.

Mr. Englishman z najdražjo palico iz eksotičnega lesa in srebrnim držalom s tigrovo in slonovo glavo. Seveda vse ročni izdelek.

Cabmans shelter - eno izmed preživelih postojank za taksiste, kjer so si lahko privoščili okrepčilo med napornim delovnikom in pa chill out in tha park.

Its fashion baby.

1000 in 1000 knjig in pa plesna šola The Place.

A je to…

A je to… epizoda o tem, kako si pridobiti bronasto priznanje za Čeha ali malce šale na svoj račun nikoli ne škodje…

Ponedeljkov izlet s prijateljem in nekdanjim portoroškim cimrom Mihatom se je že začel nadvse uspešno, ko sva nabavila bone za edino restavracijo v Radovljici, ki je ob ponedeljkih zaprta… Hmm, očitno imajo ob ponedeljkih študentje na gorenjskem post… Ta kisli priokus je kaj hitro popravila nadvse odlična pizza v Lescah, lep sončen dan in pa nadaljevanje poti proti Bohinju… Vožnja iz Bleda do Bohinja ob lenobni bohinjski bistrici naju je navdahnila za idejo, da se spustiva z mojim kajakom po Bistrici iz Bohinja do Bohinjske Bistrice, tam pa zajahava bus za povratek do avta…

Ker pač nisva dva zgubljena skavta, ki bi šla v gore v snegu v kratkih rokavih se greva pozanimat v bližnjo športno agencijo kako je stanje rečice. Zagorela mladenka nama ob zatrditvi, da sva nadvse izkušena kajakaša ( za 2 točke sva zgrešila nastop v Pekingu) s profesionalnim čolnom, kateremu pod soncem ni para, pove, da je rečica ravno pravšnja za spust…

Pa napumpava moj čoln, spakirava poln ruzak zadev, katere seveda ne smejo manjkati novebemu dopustniku…krema za sončenje, foto in extra lens, voda, brisača, banane, piškoti… Celotno zadevo zavijem v nepremočljivo torbo in zabašem kakor se le da v rep kajaka. Kljub temu sva v mojem 3 meterskem čolničku zaradi ruzaka sedela skorajda v vlakcu en za drugim…

Samozavestno se vsedeva v Seaeagle-a (precej herojsko ime za napihljiv čoln :) in vsi majhni fantki na obali so naju gledali s spoštovanjem in zavidanjem v očeh… Mami, ko bom zrastel bom tudi jaz tako odkrival širna morja… Well..dont be like us kiddo! Namera o predhodnem ogrevanju se je končala po natančno 3 zamahih z veslom, ko naju je obrnilo direktno proti brzicam… Greva kr not, a?… Ma valda..sej se bova tm ogrela… Nekaj drsanja po tleh zaradi nizke vode, eleganten prvi spust po 30 cm brzici in občutek zadovoljstva, ki splahne že pri naslednji 50 cm brzici, ki naju je pripravila do kriljenja z rokami in lovljenja ravnotežja. Na srečo sva bila že za ovinkom, tako da nisva uničevala mladostniških fantazij tistih otrok, ki so se goloriti podili v vodi do kolen… Po tej borbi s 50 cm brzico sem pomislil na svoj turistični rafting spust po Soči in pomodroval… Glej Miha, ko so brzice morva oba na polno veslat… Tako naju ne bo obrnil proti tok in bova smoooothy čez prišla… No lažje rečeno kot storjeno… Prihajale so 100cm brzice in s to misljo v glavi začneva na polno veslat, ko se izkaže da zaradi prenizke vode, adrenalina in dejstva, da sva sedela tik en ob drugem, ne delava nič drugega, kot da butava z vesli po kamnih, veslih drugega in naju voda nese naravnost do prve skale… Precej ne elegantno naju pritisne ob skalo in po 4 sekundah smeha naju, kot se je izrazil Miha skipalo iz čolna kot dva mlada zajčka… Ok ok ok ok… tipam za ruzakom, ga potegnem iz vode na čoln (to si morate predstavljat z veliko kriljenja, brcanja in čofotanja), pol pa se zaderem..Mihaaa…a si žiiiv?… Ja jaaa..valda… A ruzak maš?..Maaam! Dej Plavi za japankami in vesli… No in Miha plava z napihljivim sedežem za opremo, jaz pa odkrilim proti plažici s čolnom in ruzakom. Čez 4 minute, se heroj zadere iz daljave..maaam jiiih… Ja koga maš?! SVOJE JAPANKE! Rabva še natančno en par - moj in pa 2 vesel. No vse te zadevice pa so se zadrževale nekaj nižje ob reki vsaka v svojem vrtincu precej močnega proti toka. Po plezanju, plavanju & co sva nabrala še te zadeve, medtem, ko sta Mihova majica, modra kapica Seaeagel in flaša z vodo ostali kot dar usmiljenemu Pozejdonu.

Lovljenju opreme je seveda sledilo plezanje iz kanjona po gozdu proti Bohinju, kar nama je slej ko prej z nekaj umesnimi postanki za skakanje iz skale le uspelo. Na daleč sva se izognila hišici zagorele športne vodičke in odveslala (od slalomirala) na drug konec jezera, kjer sva sfiniširala prešane banane, se kopala in umirala od smeha zaradi prigode…

Stopnje češkosti:

Zlat Čeh - zgubiš čoln in ruzak ter čakaš, da te pridejo rešit reševalci

Srebren - zgubiš vesla in japanke a prideš domov sam

Bronast - se sicer informiraš o reki, pol greš pa tja s poooolno drage prtljage, japankami in drugimi stvarmi, ki so po tleh čolna in kot take hitro žrtve toka, vendar na koncu rešiš 90% zadev

Nauk zgodbe je mislim da več kot jasen… AAAmpak, kmalu greva nazaj… Sam, da tokrat brez vsakršne prtljage, rešilnim jopičem, tevicami namesto japank in pa fotičem privezanim okoli vratu v neprepustnem etuiju.

Aja… pri brzicah, sem dodal eno 0 preveč, ko sem navajal velikost, da ne bi že na začetku izpadla prevelika Čeha… :D

No, morte pa tud vedt, da sva nazadnje brez vsakršnih žrtev preveslala Ljubljanico od Podpeči do Ljubljane v dobrih dveh urah in teh cca. 15 km ni bil ravno mačji kašelj.

Morski orel in morski volk.

V Bohinju ma dež mlade…

Let the music play…

Večkrat, ko grem pofotkat kako poroko bolj ugotavljam kako so ti glasbeniki ena res posebna vrsta ljudi. Večina so bili tam nekje v osemdesetih razmeroma uspešni glasbeniki. Od tistih let je preteklo že več kot 25 let, vendar oni,, ujeti v tistem času še vedno mislijo, da so spredaj kratki in zadaj daljši lasje z blond prameni še vedno blazno cool zadeva.  V tem času so se že vsi poročili ampak vsi mislijo, da lahko oz. morajo fu***, kot v svojem ˝slavnem˝ obdobju. Da ne bi omenjal tudi same mode oblačenja, katerega so obdržali toliko časa, da je vmes prišel že modni comeback in s svojimi hlačami na korenčka zgledajo že skor cool. :)… Sej nimam prav nič proti njim…je pa vsekako zanimivo opazovati ta fenomen…

Ja super… ko me pa ni v Londonu, bi se pa dogajale zanimive stvari… Mi je pisala tista črna fotomodelka, od katere sem fotke pred kratkim objavil… Golden girl… Spraševala me je, če imam ta teden čas, da bi jo prišel fotkat, ker bodo BBC snemal dokomentarc o njej… No pa priložnost o mednarodni slavi splavala po vodi! :)

Poletje je megaaa! In moj novi napihljivi kajak še bolj.  Do sedaj sva z drago že osvojila Ljubljanico, Cerkniško jezero, Trbojsko jezero… Približujejo pa se novi podvigi…

V ogled vam tokrat ponujam mešanico fotk dveh modnih velikanov Stevena Meisela in Guy Bourdina. SUper zadeva!

Zemono 008

Anonimnež…

2 dni pred povratkom v domovino sem fotografiral ˝urbane stole˝ za končni projekt Nine Mršnik na Royal College of Arts… Vsekakor nekaj drugačnega kot običajno in ravno zato je bilo toliko bolj zanimivo… Glede na to, da sem v Slo na dopustu in bolj malo fotkam še zaenkrat vam bom parkt

rat še postregel s kakim londonskim utripom…

Životinjsko carstvo…

Par dni nazaj sem v mestu na balkonu v drugem nadstropju hiše videl konja… Na Kubi ni bilo nič nenavadnega, če si tako zagledal kakega pujska al pa dva…Ampak, konj? Ga imam na sumu, da je po bršljanu gor splezal…

Tukaj imamo eno veliko nagačevalnico. Borut, to bi blo neki za Ogorevca! Že v izložbi maš vse od belega medveda, ptičev vseh barv in oblik, lenivca, pasavsa in še marsikaj deviantnega. Živali si lahko sposodiš tudi za foto shootinge!

Street art je dobil nove razsežnosti… Londonski umetnik poznan kot Slinkachu je začel z barvanjem hišic polžev… Sedaj obstaja možnost, da na vrtni jagodi zasačite polža z grafitom ali pa dvema mini plastičnima figurcama nalepljenima na hišici polža. Zgleda res cool in tipo pravi, da ni bil noben polž poškodovan, da imajo samo malo zvanzalizirane hišice… Take a look

Dragan, verjel ali ne zdej sem že 3 lisičke videl v Londonu, ampak le prva je imela mesnat zalogaj v gobčku! ;)

Hmm, fotke pa ne bodo živalske žal, no ja..ena… Bo pa neki street fešna spet… Hja če bi bili vsi street fašni taki…pol bi blo res mega…

Iz veslanja na srehi Southbank centra… Del razstave Psyho buildings v okviru katere razstavlja tudi Slovenec!

Slovenska pomlad…

Ta teden sta definitivno zaznamovala dva slovenska dogodka… Prvi je bil recital Irene Prede s pianistom Michalis Angelakis-om. Postregla sta nam z Mozartom, Verdijem, Staussom & co in poskrbela da so nam od ugodja stale kocine pokonci skozi cel koncert. Res noro… Seveda je temu kulturnem dogodku sledil, še malce manj kulturni ampak toliko bolj družabni v sosednjem pub-u. Spet spoznavanje novih sonarodnjakov, ki jih je v London prineslo iz 100 koncerv zaradi 100 različnih stvari… Pestro, zanimivo in zabavno…

Drugi slovenski dogodek pa je sledil v nedeljo, ko sem pri nas doma organiziral piknik. Starši so mi 1x iz Slovenije prinesli kilo purana, ki ga nisem po najboljši volji mogel porabit, podobna krivica se je dogajala dvema Slo buteljkama in borovničkam. Skratka ni mi preostalo drugega, kot da na sončen in vroč dan povabim na naš balkončič (1,5 x1,5m) nekaj sorodnih duš, nabavim roštiljček za enkratno uporabo, nekaj mesa, zelenjave in da nazdravimo še zadnjič skupaj pred moji vrnitvijo v domovino. Roštilj za 3 funte se je izkazal kot super zadevica…Vržeš notri šibico…zagori…v 15 minutah maš žerjavco, ki zdrži uro in pol…pol pa zadevo v smeti vržeš… Kaj je najhitrejši način, da dobiš pleskavice? :) Kupiš v Tesco-tu mesne kroglice in jih sploščiš v simpatične polpetke! :) Kljub stalnem polivanju z Unionom se po okusu ni približalo našim Balkanskim specialitetam, ampak res ni bolšega od okusa hrane iz žara, piva, čebulce, svežega kruha… Poleg mojih 2 cimr so se nam na pikniku pridružile še Kristina (makeup artistka) pa Maja (stilistka), Ivana iz sosednjega bloka, kasneje se je oglasila še soseda Katarina iz Latvije, tako da je bila polna hiša žensk… Ni čudno, da je zdej vreme že malce slabše po celodnevnem čvekanju o tem, onem tretjem… Jah..hudo nam je tukaj…ni kej…

Dekleta..letošnje poletje so v modi Gladiatorke…rimljanke… skratka sandali..usnjeni s polno paščki… Hvala bogu…vse bolš kot najbolj nesexy obutev…ploske balerinke…

Tokrat dve fotke iz petkovega shootinga s Kristino in Kadiatu iz Sierra Leoneja. In ja..zanalašč so tako temne!

Je pa tole fotkano z Mamijo z digital backom… Se kar namučiš s selekcijo na compu, ker fajle velike 45mb odpira pol ure… Detajli so res neverjetni…Lahko zumaš, pa zumaš pa zumaš pa je še kar ostro…Sam posvoje bi pa lahko raw iz Nikona dosti lepše zrihtal v postrodukciji, kot te enorme tife…

No guts no glory!

Ko sem po nadvse stresnem torku, ko so se koščki sestavljanke končno le začeli sestavljati skupaj, (vsi deli pomembni za izvedbo shootinga..3 modeli..lokacija…stilistka…makeup) po tem ko je šlo seveda tudi tokrat še zadnji dan po Murphy-ju vse narobe kar je narobe lahko šlo, sem se v sredo ves zadovoljen napotil na ta shooting in razmišljal o tem kako se neprestano pritužujem. Še posebi me je pa pod rebra zbadala Camus-eva misel - THose who lack courage will always find a philosophy to justify it… In sem sklenil da se ne bom več pritoževal in gledal na vse iz pozitivnejše strani… ja ku*** bom!… Po tem, ko sem skoraj zgubil lokacijo o kateri sem sanjal že 3 mesece (in domov poslal 7 člansko ekipo), čeprav sem se šel tja prej 3x dogovarjat in je bilo vse požegnano za sredo, sem ugotovil, da pač ne gre vedno vse kot bi moralo iti… Dežja ne morm skenslat, kot ga skenslajo Rusi z razprševanjem kemikalij pred vojaškimi paradami, da se lahko odkepniki svetijo v soncu… Bejbe ne morm poslat domov, po tem, ko sem jo izbral očitno na podlagi fotke izpred 5 let, ko še ni poznala čarov hitre prehrane in sladkarij, denar pa tudi ne pada iz neba… No ja… zahvaljujoč bankovcem s smejočo Kraljico, vedno pomirjenim Aleksejem kot asistentom in skulirani Slo dream team ekipi ( Maja in Kristina) smo po vsem …… ne ne bom se pritoževal kaj vse je bilo…. vseeno naredili shooting kot se spodobi…

Hja v tem tednu mam več shootingov kot prej v celem letu skupaj…Končno več časa, da se dejansko lahko to odvija… Super… Je res cool kake ekipe se tukaj skupaj najdejo… Ekipa prvega današnjega shootinga je bila sestavljena iz nas 3 Slovencev in modelke iz Sierra Leoneja. Druga ekipa bila pa Francoz, Španka, fotomodelka iz Armenije, MUA (makeup artistka) je zgledala pa nekako J. Ameriško…Karibsko…

V soboto street fashion, recital Irene Prede , priprava prezenacij… nedelja na našem balkonu PIKNIIIK…. ponedeljek imamo prvo končno prezentacijo….v torek shooting… sreda pakiranje…v četrtek pride kamionar Peter, kateremu bom dal prtljago za v Slo… v petek še ena prezentacija po tej pa avionček proti domovini…

See u soon Slovenia!

p.s. Hvala Mr. Rekarju , ki nas je s svojim nasvetom rešil neostrih fotk na blogu!

p.s. V juliju so se odprli izredni trermini za sobe v Londonu, tako da se lahko interesenti javijo na znani email….

Modeli: Carie, Zach, Wilmoth Tucker II

MUA: briljantna Kristina Vidic

Styling: ravno tako odlična Maja Lazar & French guy

Asistenca: Alexey Sorokin

Femme fatale, super hero, urban, cyber…

No take so bile nekako želje Katarine za njen shooting… In spet je seveda vse padlo v vodo - deževnico… Željene lokacije nismo mogli dobit, 10 minut pred shootingom je začelo deževati, modelka je bila..hmm..vse drugo, kot pričakovano itd itd… No ja… in kaj nam je preostalo drugeg kot na hitro poiskati alternativno lokacijo… Nekaj pod streho? Morotistična delavnica ni bila primerna, kljub temu da nama jo je mehanih iz Kosova z veseljem razkazal… Pa sem se sprehodil po bloku našel izhod na teraso in voila… Vse prej kot dolgočasna lokacija… Med iskanjem lokacije sva še posvojila razkosano izložbeno lutko, katero smo v stanovanju spravili iz neugledne škatle, oblekli v rdečo večerno obleko, ji nadeli roza lasuljo, nekaj nakita in poimenovali CIndy… Jah pol pa malce šklocanja, dokler ni začelo spet deževati, kar se je pa izkazalo tudi kot precej fotogenično…