A je to… epizoda o tem, kako si pridobiti bronasto priznanje za Čeha ali malce šale na svoj račun nikoli ne škodje…
Ponedeljkov izlet s prijateljem in nekdanjim portoroškim cimrom Mihatom se je že začel nadvse uspešno, ko sva nabavila bone za edino restavracijo v Radovljici, ki je ob ponedeljkih zaprta… Hmm, očitno imajo ob ponedeljkih študentje na gorenjskem post… Ta kisli priokus je kaj hitro popravila nadvse odlična pizza v Lescah, lep sončen dan in pa nadaljevanje poti proti Bohinju… Vožnja iz Bleda do Bohinja ob lenobni bohinjski bistrici naju je navdahnila za idejo, da se spustiva z mojim kajakom po Bistrici iz Bohinja do Bohinjske Bistrice, tam pa zajahava bus za povratek do avta…
Ker pač nisva dva zgubljena skavta, ki bi šla v gore v snegu v kratkih rokavih se greva pozanimat v bližnjo športno agencijo kako je stanje rečice. Zagorela mladenka nama ob zatrditvi, da sva nadvse izkušena kajakaša ( za 2 točke sva zgrešila nastop v Pekingu) s profesionalnim čolnom, kateremu pod soncem ni para, pove, da je rečica ravno pravšnja za spust…
Pa napumpava moj čoln, spakirava poln ruzak zadev, katere seveda ne smejo manjkati novebemu dopustniku…krema za sončenje, foto in extra lens, voda, brisača, banane, piškoti… Celotno zadevo zavijem v nepremočljivo torbo in zabašem kakor se le da v rep kajaka. Kljub temu sva v mojem 3 meterskem čolničku zaradi ruzaka sedela skorajda v vlakcu en za drugim…
Samozavestno se vsedeva v Seaeagle-a (precej herojsko ime za napihljiv čoln 
in vsi majhni fantki na obali so naju gledali s spoštovanjem in zavidanjem v očeh… Mami, ko bom zrastel bom tudi jaz tako odkrival širna morja… Well..dont be like us kiddo! Namera o predhodnem ogrevanju se je končala po natančno 3 zamahih z veslom, ko naju je obrnilo direktno proti brzicam… Greva kr not, a?… Ma valda..sej se bova tm ogrela… Nekaj drsanja po tleh zaradi nizke vode, eleganten prvi spust po 30 cm brzici in občutek zadovoljstva, ki splahne že pri naslednji 50 cm brzici, ki naju je pripravila do kriljenja z rokami in lovljenja ravnotežja. Na srečo sva bila že za ovinkom, tako da nisva uničevala mladostniških fantazij tistih otrok, ki so se goloriti podili v vodi do kolen… Po tej borbi s 50 cm brzico sem pomislil na svoj turistični rafting spust po Soči in pomodroval… Glej Miha, ko so brzice morva oba na polno veslat… Tako naju ne bo obrnil proti tok in bova smoooothy čez prišla… No lažje rečeno kot storjeno… Prihajale so 100cm brzice in s to misljo v glavi začneva na polno veslat, ko se izkaže da zaradi prenizke vode, adrenalina in dejstva, da sva sedela tik en ob drugem, ne delava nič drugega, kot da butava z vesli po kamnih, veslih drugega in naju voda nese naravnost do prve skale… Precej ne elegantno naju pritisne ob skalo in po 4 sekundah smeha naju, kot se je izrazil Miha skipalo iz čolna kot dva mlada zajčka… Ok ok ok ok… tipam za ruzakom, ga potegnem iz vode na čoln (to si morate predstavljat z veliko kriljenja, brcanja in čofotanja), pol pa se zaderem..Mihaaa…a si žiiiv?… Ja jaaa..valda… A ruzak maš?..Maaam! Dej Plavi za japankami in vesli… No in Miha plava z napihljivim sedežem za opremo, jaz pa odkrilim proti plažici s čolnom in ruzakom. Čez 4 minute, se heroj zadere iz daljave..maaam jiiih… Ja koga maš?! SVOJE JAPANKE! Rabva še natančno en par - moj in pa 2 vesel. No vse te zadevice pa so se zadrževale nekaj nižje ob reki vsaka v svojem vrtincu precej močnega proti toka. Po plezanju, plavanju & co sva nabrala še te zadeve, medtem, ko sta Mihova majica, modra kapica Seaeagel in flaša z vodo ostali kot dar usmiljenemu Pozejdonu.
Lovljenju opreme je seveda sledilo plezanje iz kanjona po gozdu proti Bohinju, kar nama je slej ko prej z nekaj umesnimi postanki za skakanje iz skale le uspelo. Na daleč sva se izognila hišici zagorele športne vodičke in odveslala (od slalomirala) na drug konec jezera, kjer sva sfiniširala prešane banane, se kopala in umirala od smeha zaradi prigode…
Stopnje češkosti:
Zlat Čeh - zgubiš čoln in ruzak ter čakaš, da te pridejo rešit reševalci
Srebren - zgubiš vesla in japanke a prideš domov sam
Bronast - se sicer informiraš o reki, pol greš pa tja s poooolno drage prtljage, japankami in drugimi stvarmi, ki so po tleh čolna in kot take hitro žrtve toka, vendar na koncu rešiš 90% zadev
Nauk zgodbe je mislim da več kot jasen… AAAmpak, kmalu greva nazaj… Sam, da tokrat brez vsakršne prtljage, rešilnim jopičem, tevicami namesto japank in pa fotičem privezanim okoli vratu v neprepustnem etuiju.
Aja… pri brzicah, sem dodal eno 0 preveč, ko sem navajal velikost, da ne bi že na začetku izpadla prevelika Čeha… 
No, morte pa tud vedt, da sva nazadnje brez vsakršnih žrtev preveslala Ljubljanico od Podpeči do Ljubljane v dobrih dveh urah in teh cca. 15 km ni bil ravno mačji kašelj.
Morski orel in morski volk.
V Bohinju ma dež mlade…
